"Osmo čudo sveta", ki so ga oplenili nacisti, še danes buri duhove

Nacisti so v času druge svetovne vojne eno od bitk bojevali tudi na kulturni fronti. Posledice sistematičnega ropanja umetnin in dragocenosti, ki so ga izvajali, so vidne še danes. Umetniška dela, ki so jih oplenile nacistične sile, se po več kot osmih desetletjih še vedno odkrivajo in vračajo na svoje pravo mesto, piše Nova.rs.

Celovit popis umetnin, ki so jih nacisti ukradli, bi bil ogromen podvig. Ameriški Nacionalni arhiv ocenjuje, da je bilo v času druge svetovne vojne oplenjene več kot 20 odstotkov evropske umetnosti. Najbolj razkošna, najbolj impresivna in verjetno najvrednejša med vsemi deli je Jantarna soba. Njena vrednost je ocenjena na približno 504,1 milijona dolarjev (427,8 milijona evrov).

Jantarna soba je bila celoten prostor, svojevrsten muzej in galerija v enem. Obsegala je skoraj 56 kvadratnih metrov in je bila bogato okrašenih z rezbarijami, dragimi kamni, zlatom in jantarnimi paneli, katerih skupna teža je znašala okoli 13.000 kilogramov.

Soba je bila nekoč imenovana osmo čudo sveta. Dejstvo, da se je za sobo v zadnjih 80 letih izgubila vsaka sled, pa predstavlja eno največjih skrivnosti v svetu umetnosti.

Nemški konkurent Franciji, ki je na koncu pristal v Rusiji

Jantarna soba je nastala v Berlinu, v takratni Prusiji. Zasnovana je bila leta 1701 za palačo Charlottenburg kot prostor, ki bi lahko tekmoval z razkošjem francoske palače Versailles. Dokončana je bila leta 1712 in nameščena v Berlinskem dvorcu v okviru razširitve, ki jo je naročil kralj Friderik I.

Njegov naslednik, Friderik Viljem I., pa sobe ni videl kot simbol razkošja, temveč kot politično sredstvo. Zato je leta 1716 celotno sobo podaril ruskemu cesarstvu, da bi utrdil zavezništvo s carjem Petrom I.

Sobo so tako razstavili in prenesli v Rusijo, kjer je bila najprej razstavljena v Zimskem dvorcu v Sankt Peterburgu. Kasneje jo je leta 1755 carica Elizabeta preselila v Carsko selo, današnji Puškin, in jo namestila v Katarinini palači. Tam je, potem ko so jo dodatno razširili, dobila je svojo končno podobo, v kateri je ostala vse do nemške invazije na Sovjetsko zvezo.

Na predvečer nemškega napada je Sovjetska zveza poskušala zaščititi in evakuirati svoje kulturne zaklade. A kustosi v Katarinini palači niso mogli razstaviti krhkih jantarnih panelov, ki so sčasoma postali lomljivi. Namesto tega so jih poskušali skriti za improviziranimi tapetami iz papirja, gaze in bombaža.

Skrivnost skušale razrešiti teorije zarote

Toda poteza ni preslepila nacistov, ki so dobro vedeli, kaj iščejo. V poročilu, ki ga je leta 1940 po naročilu tedanjega propagandnega ministra Josepha Goebbelsa pripravil umetnostni zgodovinar Otto Kümmel, so bila namreč na več kot 300 straneh popisana umetniška dela, ki jih je Tretji rajh štel za "arijsko dediščino" – in Jantarna soba je bila med prioritetami.

Oktobra 1941 so nacisti v 36 urah sobo skrbno razstavili in jo prepeljali v Königsberg, takratno rusko vojaško središče nemške vojske. Kaj se je zgodilo po tem, ostaja uganka. Do konca vojne je to osmo čudo sveta izginilo brez sledu.

Po vojni je Königsberg pripadel Sovjetski zvezi in bil preimenovan v Kaliningrad, a sobe niso nikoli našli. Pojavile so se številne teorije. Sodeč po eni najbolj znanih, je bila soba prepeljana na nemško ladjo Wilhelm Gustloff, ki jo je leta 1945 potopila sovjetska podmornica. Druge teorije nakazujejo, da je bila soba morda skrita ali celo zamenjana s kopijo še pred prihodom nacistov.

Sovjetska zveza je leta 1979 začela izdelavo replike, kar je dodatno spodbudilo ugibanja, češ da gre v resnici za izvirno sobo. A tudi v tem primeru je težko pojasniti, zakaj bi obnova originala trajala več kot dve desetletji.

V Nemčiji so leta 1997 našli enega od originalnih mozaikov iz sobe, vendar od takrat niso odkrili novih sledi. Skrivnost dodatno poglabljajo nenavadne usode ljudi, ki so jo iskali: ruski general je umrl v prometni nesreči, nemški raziskovalec pa je življenje skrivnostno izgubil v gozdu.

Kot trdi raziskava, objavljena leta 2004, so nekateri sovjetski uradniki že leta 1946 vedeli, da je bila soba verjetno uničena. Med zaključnimi boji za Königsberg je bilo mesto skoraj povsem porušeno, grad, v katerem je bila soba, pa bombardiran in požgan.

Če to drži, so poznejše teorije zarote pravzaprav služile prikrivanju neprijetne resnice, da je bilo eno najvrednejših umetniških del na svetu v vojni popolnoma uničeno, še piše Nova.rs.